Kraja, ki je bila videti kot rutinski primer, se je spremenila v nočno moro.

Vsega mu je bilo dovolj. Skoraj 36 ur je že sedel, spal in jedel v neudobni zastavi 101. Čutil je, kako mu avgustovski pot, pomešan s prahom, počasi napada predele kože in ustvarja razjede. Tudi petminutni sprehod do stranišča v bližnji gostilni Pri Kraševcu, kjer se je umil, ni kaj dosti pomagal. Zdaj je sedel s plastično skodelico kave, ki mu jo je natočil krčmar, ki je sumljivo pogledoval proti njemu.

Zakaj bi kdorkoli želel plačati kavo, ne da bi se usedel za mizo v kavarni in jo popil v miru?

Srknil je iz skodelice in na jeziku okusil vodeno, sladko in nasploh zelo neokusno tekočino, ki bi jo le pod prisilo lahko imenovali kava. Obraz se mu je nakremžil v nekontrolirano grimaso, po vsem telesu pa ga je od studa oblila kurja polt. Že včeraj mu je Bogdanović obljubil, da mu bodo pomagali neki Slovenci, vendar je od te obljube ostala le ta skodelica odvratnega napitka, avto poln drobtin od obrokov, ki jih je spotoma zaužil, in razjede na dimljah. Odprl je vrata, pljusnil tekočino iz skodelice na travo in se odpravil k telefonski govorilnici.

screenshot-trafika24.si-2020-03-08-13-29-38-400.png
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«

Zastava 101

»Halo, tukaj Križanić, daj mi Bogdanovića na telefon ... Halo? Kako, kje sem? Zasledujem tistega Nemca, ki je pristal v Zagrebu, Lempenaua. Kje so tisti Slovenci, ki si mi jih obljubil? Dva dni se že vozim v tistem kurniku, Švab pa se sprehaja po prekleti gori, si ogleduje naravo, fotografira neke preklete ptice in je po restavracijah, medtem ko jaz žulim ostanke iz zamaščenih papirjev! … Sumljivo? Zgleda, da mu je nekdo na avtobusni postaji v Ljubljani ukradel kovček. Izvedel sem, da je prijavil krajo ... Nimam pojma, morda je bila dogovorjena predaja, vendar ne verjamem, da bi potem kaj prijavil ...

Ma, deluje kakor turist, tako mi deluje! Ne vem, kateremu od tistih tvojih budal je šinilo v betico, da je ta človek terorist. Če pa je, potem tudi teroristi niso več tisto, kar so bili. Pošlji že enkrat tiste slovenske žandarje, ker grem nazaj v Ljubljano ...

Medno, da ... Ne vem, če me bodo lahko opazili, ker sem popolnoma neopazen v edinem avtu, parkiranem sredi te zakotne vasi!«

Križanić je besno odložil črno kovinsko slušalko na aparat v kabini.

Če Slovencev ne bo v naslednjih dveh urah, bo resnično prižgal motor in se napotil v Ljubljano, sedel v Šestico, si naročil srnin golaž, cviček in toplo okusno črno kavo ter za vekomaj spral spomin na starega nemškega »terorista« s preveč kilogrami. Od teh misli so se mu začele cediti sline.

Rdeča zastava 101 je parkirala pred prenočiščem. Iz nje je izstopil visok nabit možakar v zgodnjih tridesetih ter pohitel v zgradbo.

screenshot-trafika24.si-2020-03-08-13-30-24-463.png
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«

Ta 24. avgust leta 1979 ni bil ravno zanimiv dan. Iran je napadal mesta, za katera so sumili, da v njih živijo kurdski teroristi, teroristi iz osvobodilne organizacije IRA pa so izvajali orgije po Dublinu. Takrat se je tudi beograjski fantom z ukradenim porschejem 911 ponovno prevažal po Slaviji v Beogradu in teroriziral vse beograjske kolege, na čelu s slavnim inšpektorjem Fanđom. Poleg vseh teh teroristov ni bilo nenavadno, da so bili najvišji organi živčni in v nenehnem stanju pripravljenosti. Zato zdaj mučeniki, kakor je Križanić, zasledujejo vsakega sumljivega starca z Zahoda, ki se je odločil videti blagostanje socializma.

Visok moški, ki je pred nekaj minutami vstopil v prenočišče, je skoraj pritekel iz krčme z desno roko v žepu. Hitro je skočil v rdečo zastavo, jo vžgal in z veliko hitrostjo odpeljal proti Ljubljani. No, temu jaz rečem sumljivo, je pomislil Križanić. Kaj se je zgodilo v prenočišču?

V tem trenutku so se vrata krčme ponovno odprla, skozi njih pa je pritekel debeli gospod Lempenau, se opotekel in padel na tla. Za njim se je na vratih pojavil mož z brki, ki mu je v nemščini nekaj zaklical in se pri tem držal za glavo.

»Inšpektor Križanić, zagrebška uporaba milice,« je rekel in pri tem držal izkaznico pred sabo, medtem ko se je približeval moškemu z brki, ki je Lempenaua poskušal dvigniti s tal. Lasje Nemca so se lepili od krvi.

Brkati mož ga je pogledal in izstrelil kot iz topa: »Neki mladenič je prišel obiskat našega gosta, ga pretepel in mu ukradel denarnico. Pred minuto je pobegnil.«

screenshot-trafika24.si-2020-03-08-13-30-03-430.png
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«

Takoj pokličite milico, poskušal ga bom dohiteti.«

Vendar mu to ni uspelo. Vozil je skoraj do Ljubljane, vendar nikjer ni srečal rdeče zastave. V sebi je preklinjal, ker ni parkiral bližje Lempenauovem penzionu. Morda bi si lahko zapomnil tablico. Mrzlično je v mislih premetaval tisto, kar je videl. Bi lahko bila le ukana? Kraja kovčka v Ljubljani, kraja denarnice v Mednem, napad. Morali so vedeti, da bo to privabilo pozornost milice. Pravzaprav jih je Lempenau sam obvestil o kovčku, tehtnega razloga, zaradi katerega bi se s tem izpostavil tveganju, preiskovalnemu postopku in neprijetnim vprašanjem, ni bilo.

Denarnica

Pred penzionom je že stal miličniški avto.

»Poročnik Lebar, me veseli. Tovariš Križanić, predpostavljam?« ga je pozdravil slovenski kolega in mu ponudil roko. »Vaš načelnik, tovariš Bogdanović, nas je obvestil, da boste tukaj. Ste sledili storilcu?«

»Pobegnil je. Niti tablice mi ni uspelo videti. Je Lempenau dal izjavo?«

»Da. V Ljubljani so mu ukradli kovček. Trdi, da ga je ta oseba poklicala in mu za določeno vsoto ponudila kovček nazaj. Ko sta bila v sobi, je mož želel najprej videti denar, preden prinese kovček iz avta. Vendar ga je takoj, ko je Lempenau izvlekel denarnico, napadel in ga začel tolči, mu jo iztrgal in pobegnil.«

»Po tistem, kar sem videl zunaj, se zdi, da je izjava verodostojna. Storilcu se je zares mudilo. Vendar pa je Lempenau pod nadzorom. Morali ga bomo zadržati. Če bi mi le uspelo videti tablico ...«

screenshot-trafika24.si-2020-03-08-13-30-24-463.png
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«

»Ljubljana 72316.«

Glas je prihajal nekje od zadaj, za Križanićevim hrbtom. Obrnil se je in zagledal starejšega človeka v prašnih hlačah in zanemarjeni srajci s kratkimi rokavi.

»Rdeča zastava 101 pred pol ure, cesta proti Ljubljani, mar ne?«

Človek je gledal Križanića v oči.

»Da, kdo pa ste vi?«

»Jožef Prešeren, mestni grobar.« Križanić niti sam ni vedel, zakaj, vendar je istega trenutka pomislil na Hamleta. Živa laž: od mene bo pobegnila k vam.

»Od kod veste številko tablice?«

»Zapomnil sem si. Zapomnim si vse tablice avtomobilov, ki peljejo čez tole našo odročno vas, to je moj hobi. Zame tu ni kaj dosti dela ali zabave, kadar ljudje ne umirajo. Na primer, vaša je Zagreb - 08015. Čez dan ste dvakrat prišli in odšli iz Mednega.«

Slovenec se je priključil pogovoru.

»Tovariš Prešeren, prosil bi vas, da mojemu kolegu daste izjavo.« Vi ste zunaj groba in zato ni vaš, jaz pa ne ležim v njem in zato ni moj. Grobar. Razkopana mrtvaška jama, nelagodje v trebuhu. Znamenje zla in smrti. Uvod v tragično peto dejanje. Kot meglica, ki se brez glasu spušča nad mesto. Verjetno je krivo to, ker ni dovolj spal in jedel kot človek. To je vse, je pomislil.

Poročnik Lebar ga je prekinil v razmišljanju.

»Preverili smo tablico. Res gre za rdečo zastavo 101, registrirano na ime Metod Trobec. Dotični je bil na delu v Nemčiji do leta 1974. Od tedaj pa živi na naslovu v Spodnji Beli, nekaj kilometrov od Kranja. Takoj bomo tja poslali kolege.«

Ne, ne samo na delu v Nemčiji. V tem trenutku je začutil popolno in vsesplošno nemoč v vseh udih telesa in v vsaki celici. V mislih je že slišal tisto, kar mu bo rekel Bogdanović, ko bo imel čez nekaj minut pogovor z njim. 'To ne more biti naključje. Trobca so gotovo rekrutirali v Nemčiji. Za boga, nikar mi zdaj ne zmrzni, ko smo ravno na pragu, da razkrinkamo mednarodno mrežo teroristov, ki od znotraj najeda našo domovino.'

V Križanićevi zavesti je počasi bledela terasa Šestice, slika zatohle sobice za izpraševanje pa je postajala vse bolj jasna.

Mati

Zagrebški inšpektor je stopil iz sobe za zasliševanje in pristopil k poročniku Lebarju, ki je stal na hodniku in bral zapisnik.

»Hej, Križanić, ste končali? Je Lempenau kaj povedal?«

»Ne, ponavlja isto zgodbo. Slikanje, neke Buteo lagopus, Circus macrourus, nimam pojma, kraja ... Tehniki razvijajo filme, ki smo jih našli pri njem. Najhujše je to, da mu jaz verjamem, ne pa tudi moj predpostavljeni. Trobec?«

»V avtomobilu smo našli Lempenauovo denarnico, kri na hlačah. Pri nas ima zajeten dosje, predvsem ropi, kraje, prevare, vendar je tu tudi psihološka nestabilnost. Zaradi Ganserjevega sindroma so ga dolgo zdravili z elektrošoki. Ni dvoma, da je on storilec.«

»Da, vendar se tu nekaj ne ujema ...«

»Mislite: nekaj gnilega je v tem primeru,« Lebar se je zasmejal. Tudi Križaniću se je razlezel nasmeh na obrazu. »Sinhroniziran citat! Že cel dan razmišljam o Shakespearu, kolega, niti sam ne vem, zakaj. Mogoče zaradi izčrpanosti. Šele zdaj vidim, da nam manjkata samo še Gertrude in stric.«

»Za strica ne vem. Gertrude pa so ravnokar pripeljali in daje izjavo kolegom,« Lebar se je spet glasno zasmejal.

»Na naslovu v Spodnji Beli sta prijavljena samo on in njegova mati. Bomo videli, kaj bo povedala. Ima tudi majhno posestvo v Dolenji vasi. Meni vse skupaj vseeno ne diši po terorizmu. Trobec je preveč vpadljiv. Ali želite prisostvovati zasliševanju?«

»Kasneje bom moral še do njegove hiše in posestva, da bi se prepričal, da tam ni eksplozivnih naprav, orožja, lažnih potnih listov in drugih terorističnih igračk. Upam, da me bo potem Bogdanović pustil pri miru.«

screenshot-trafika24.si-2020-03-08-13-30-42-377.png
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«

Križanić in Lebar sta se napotila v sobo za zasliševanje. V njej je sedel Trobec. Mirno je gledal v mizo pred sabo, na obrazu pa je imel grimaso, ki je spominjala na nasmeh. Ganserjev sindrom. Motnja zavesti, prividi, histerija in na koncu amnezija. Huda diagnoza, vendar napadi niso pogosti.

O, ti prekleti nasmejani podlež. Moral bi zapisati, da se nekdo lahko smeje in smeje in je hkrati tudi zlikovec.

Potem so ga odpeljali iz sobe, vanjo pa je vstopila starejša ženska nagubanega obraza in grobih rok. Skromna obleka, krilo iz sukna in galoše. Pripovedovala je, kako Metod ni imel očeta, kako ga je sama vzgajala, kako je bolan. Orožje? Nikoli ga ni nosil. Nekajkrat je zajokala. Kadar je kradel, ga je oštevala, paral ji je srce s svojimi neumnostmi. Videval se je z veliko ženskami, se poročil in ločil. Upala je, da se bo končno umiril. Njen preveč spremenjeni sin. Padec v žalost, zatem v post, od tam pa v nespečnost in nemoč. Potem v razstrojenost in v norost, v kateri zdaj besni. Križanić ni mogel več poslušati. Obiskal bo hišo in posestvo, nato pa se bo odpravil v Ljubljano, da si končno odpočije. Primer je končan.

Kmetija

Kmetija Metoda Trobca v Dolenji vasi je bila prostrana in zanemarjena. Ko je Križanić prispel in parkiral vozilo, so miličniki že končali svoje delo. Pozdravili so ga in odšli proti Kranju. Notranjost hiše je bila skromna in zapuščena, dosti bolj kakor hiša v Spodnji Beli. Kuhinja, ki je bila v uporabi, ostanki hrane v posodah. Šminka na skodelicah za kavo. V lepi stari krušni peči, ki je bila odprta tako na dvorišče kakor tudi v kuhinjo, je bilo šest pred nekaj dnevi pečenih žemljic, ki so počasi plesnele.

Dotrajano pohištvo, umazane tapete in razmetane stvari. Spalnica pa je bila pospravljena. Posteljnina je bila pred kratkim zamenjana, v omari so bile lepo zložene moške obleke. Nekaj ženskih torbic, preveč modernih za mamo. Brez dvoma tu poleg Trobca živi tudi neka ženska. Toda kje so ženske obleke?

Občutil je kurjo polt. Nekaj ni bilo v redu. Odprl je eno od torbic. Običajne stvari, šminka, kozmetični pribor, računi. V naslednji torbici je našel denarnico. Osebna izkaznica Zorke Nikolić, naslov v Ljubljani, nekaj denarja. Zakaj bi na kmetiji pustila denarnico z dokumenti? Mrzlično je začel odpirati še druge torbice, vendar ni več našel nobene denarnice. Še več žrtev Trobčevih kraj? Toda zakaj ni ženska, ki tukaj živi, ničesar posumila ali spraševala Trobca? Soudeleženka? Na hodniku je našel telefon.

»Inšpektor Križanić tukaj, Lebarja bi prosil … Lebar, Križanić pri telefonu. Takoj privedite Zorko Nikolić iz Ljubljane, Cankarjeva 56. Pridite z njo na kmetijo. Vse bom pojasnil, samo pohitite.«

Odložil je slušalko in začel podrobno preiskovati hišo. Nekaj je bilo narobe s hišo in stvarmi v njej, ni se ujemalo. V shrambi je našel dva para skoraj novih ženskih čevljev, skritih v škatli. Bili so preveč moderni za materine galoše. Vendar, zakaj so skriti? Ženska bi jih pospravila nekam bližje, na hodniku. Plen? Zakaj bi kdo kradel čevlje? In tako, obložen s strjeno krvjo, z očmi kakor granati, peklenski Pir. Potlačil je Shakespearovo misel. Telefon je zazvonil. Pritekel je in dvignil slušalko.

»Halo? Da, jaz sem ... Kako ...? So prijavili, da je izginila ...? Takole bomo naredili: takoj ga pripeljite sem in mu nič ne razlagajte. Čez eno uro pripeljite tudi Zorkino sestro, želim ju soočiti. Pohitite.«

screenshot-trafika24.si-2020-03-08-13-31-34-570.png
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«

Imate hčerko? Ne pustite ji hoditi po soncu, doletel jo bo blagoslov, vendar ne tako, kakor bi vaša hči lahko spočela.??? Zdaj je bilo tu še vprašanje, kam naj postavi scenografijo? V spalnico? Ne, tam tega ne bi naredil. V skednju, na dvorišču? Po daljšem razmišljanju je sklenil, da bi bilo najbolje, da bi poskusil z dvoriščem. Če je imel prav, ga bo presenetil. Skrivanje dokazov se je gotovo odigralo zunaj.

Zvok miličniške sirene je postajal vedno glasnejši in končno sta se pred hišo zaustavila dva patruljna avtomobila. Gospod, igralci so prispeli. Dva miličnika sta iz enega od avtomobilov pripeljala Trobca, iz drugega pa je izstopil Lebar. Ko so se približali Križaniću, je ta takoj izjavil: »Zdaj bo prispela tudi Zorka Nikolić, tako da nam bosta skupaj lahko vse razložila.« Metod Trobec je pogledal inšpektorja. V njegovih očeh ni bilo ničesar.

»Kaj naj bi razložila? Ne vem, kje je.«

Križanić ga je opazoval. Z eno roko se je nežno dotaknil njegovega ramena, drugo pa je postavil na njegove prsi. Potem se je dotaknil njegovega obraza in žepa. Trobca je to zbegalo in odmaknil se je. Zdaj je pravi trenutek, je pomislil Križanić.

»Kam si jo odvrgel, ti bolna golazen?«

Trobec je dvignil pogled stran od žepa h Križaniću. Presenečenje. Bes. Potem je pogledal proti hiši. Kam je pogledal? Krušna peč? Križanić je stekel proti zidu, kjer je bila odprtina peči.

»Lebar, hitro sem, pomagajte mi!«

Na tla je vrgel pladenj z žemljicami in hitro začel kopati po pepelu. Lebar se mu je pridružil.

»Kaj iščeva?« je vprašal Lebar.

Trenutek pozneje je potegnil roko iz peči in stresel pepel z nečesa podolgovatega. Prižgal je baterijo. Kost. Človeška.

screenshot-trafika24.si-2020-03-08-13-31-09-062.png
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«
Igor Hofbauer, »Мetod Trobec Story«

Šestica

Križanić je sedel za mizo pred gostilno Šestica v Ljubljani in utrujeno strmel v kozarec cvička. Bil je sončen in ne preveč topel dan, on pa končno naspan. Vendar ni pomagalo. Izvedenci so potrdili: šest različnih žensk. Kdo ve, koliko jih bodo še našli? V jami za hlevski gnoj, v skrinji za drva, v krušni peči. Na plan je prihajalo zmeraj več novih kosti. Razkosal jih je s sekiro in zažigal njihove ostanke, takoj za tem pa v isti peči spekel žemljice.

Našli so tudi zakopane ostanke sežganih oblek, bluz in spodnjega perila. Osebno izkaznico še ene žrtve, ki ni zgorela. Dajal je oglase za občasna srečanja z ženskami, osamljenim žrtvam pa je prijala pozornost čednega moškega. Med spolnimi odnosi jih je zadavil. Izjavil je, da je zaradi tega doživljal večji vrhunec, da jih ni imel namena ubiti, da ga je nekaj zgrabilo, da so se v tem trenutku spremenile, da se je počutil močnega in da je postal odvisen od tega občutka ... In tako, obložen s strjeno krvjo, z očmi kakor granati, peklenski Pir.

Srknil je malo vina, da bi iz glave odgnal Shakespeara. Natakar je pristopil k njegovi mizi in nanjo spustil košarico s šestimi žemljicami.

»Domač kruh, svež iz krušne peči. Srnin golaž prihaja. Uživajte!«

Strmel je v tople žemljice. Ni več čutil lakote ...

Metod Trobec je bil najrazvpitejši serijski morilec Jugoslavije. Priznal je umore šestih žensk, za katere so našli dokaze, vendar sumijo, da jih je ubil še veliko več. Med izrekanjem smrtne kazni ni kazal nobenih čustev. Razburil se je šele takrat, ko so mu povedali, da bo moral plačati sodne stroške postopka. Pozneje so kazen spremenili v dosmrtno ječo. Leta 2006 je v samici naredil samomor.