Od kod navdih za Predsednikovo norost?

Zgodba knjige Predsednikova norost sega kar nekaj časa v preteklost. Sem velik ljubitelj angleške literature in angleške dramatike iz Shakespearjevih časov. Ni se mi zdelo pošteno, da imajo oni toliko dram in zgodb o norih vladarjih, mi pa nobene. Zato sem si rekel, da bom jaz zapolnil to vrzel. Zgodbo sem postavil v današnji čas. Vprašal sem se, kaj bi se zgodilo v Sloveniji, če bi bil predsednik tako nor oziroma tako psihično prizadet, da ne bi bil sposoben voditi države. Malo sem se poglobil v ustavo, v krizo, ki bi lahko nastala, če bi se to zgodilo. Po vzoru Norosti kralja Jurija Alana Bennetta in Kralja Leara Williama Shakespearja sem se potem postavil v neko stanje duha in se mi je orisala zgodba, kaj bi se v tem primeru zgodilo v Sloveniji. 

Kako ste zastavili svojo zgodbo?

Gre za tragikomedijo v dveh dejanjih. V predzgodbi je slovenski predsednik izgubil celotno slovensko morje in stvari se vrtijo okrog vprašanja, kako ga ponovno pridobiti. To je tudi vzporednica s kraljem Jurijem, ki je Angliji izgubil ameriške kolonije. Zgodba se začne sredi dogajanja, ko se predsednik pripravlja na državno proslavo, in že takoj vidimo, da ni najbolj normalen. Potem se mu vedno bolj meša, dokler popolnoma ne izgubi razuma. Ne ve, kdo je, kaj je. Ker si tisti, ki so ob njem, ne želijo, da bi resnica o njegovem stanju prišla v medije, se za pomoč obrnejo na zdravnika, ki ni iz stroke, ampak deluje zgolj ljubiteljsko. Je psiholog. Tak ekscentričen lik. Vsega skupaj je devet vlog: nastopajo predsednik republike, njegova žena, njegov sin, premier, dva ministra, varnostnik in »zdravnik«.

V zadnjem času je na predsedniški položaj izvoljenih vse več žensk, vi pa ste v vlogo osrednje osebe postavili moškega. Zakaj? 

Mogoče me je preveč navdahnilo to, da so bili vsi angleški kralji in vladarji, ki so bili nori, moškega spola. Tako sem si v vlogi norosti kot človeka na položaju predstavljal moškega. Ženske so bolj normalne in so nore le pri kakšnih drugih zadevah. (smeh) 

Koliko časa ste pisali dramo?

Prvo dejanje sem pisal približno pol leta, ker imam še druge obveznosti in sem res vedno v stiski s časom, drugo dejanje pa sem napisal v enem tednu na dopustu v Italiji. 

Se bojite, da bi se kdo prepoznal v delu (in posledičnih tožb)?

Vse motive, ki so v knjigi, sem črpal iz resničnega sveta, iz vsakdanjih novic. So pa vsi liki v knjigi izmišljeni, tako da če se kdo najde v njih, se lahko zgolj naključno. Vsi liki imajo vedenjske vzorce, ki so vzeti od več ljudi. Gre res za ekstremne like, tako da če bi se kdo tukaj notri prepoznal, bi po mojem prišlo do precedensa in bi moral potem tudi sam odstopiti, tako da mislim, da ni te bojazni. Gre za povsem domišljijsko delo ... 


Ni prevod?

Ne, ni. (smeh) Čeprav sem drugi prizor pisal v Italiji. (smeh) 

Kako to, da ste se sploh lotili pisanja drame?

Pišem že dalj časa, ampak nikoli nisem ničesar izdal, razen pred 11 leti knjige Radio Ga-Ga, Razgaljeni. Z večino stvari namreč nisem zadovoljen. Napisal sem že več dramskih osnutkov, ampak je ostalo zgolj pri tem. To pa je bil eden redkih primerov, da sem bil s stvarjo zadovoljen, zato sem si rekel: »To je nekaj, kar bi si želel izdati oziroma videti na odru.« Lepo bi bilo, če bi kdo v gledališču to uprizoril, ker se mi zdi, da ima možnosti za uspeh, sem se pa odločil delo izdati v knjižni obliki, ker sem celotno zadevo napisal zelo nazorno, zelo berljivo, ni zgolj dramsko besedilo, tehnično, kot je včasih. Za izdajo v knjižni obliki sem se odločil tudi zato, ker sicer nastopam v gledališčih, nimam pa toliko zvez (in to ni moja osnovna dejavnost), da bi igro ponujal gledališčem.

Sami pa ne bi igrali?

Tega ne upam. Večkrat v življenju sem namreč posegal v razna področja, za katera nisem bil usposobljen, in to me je potem teplo. Ko se ozrem nazaj, vidim neke stvari, ki bi jih rad izbrisal iz svojega življenjepisa. Pri 35 letih vem, kaj znam in česa ne. Če sem skromen, znam početi tisto, kar delam na televiziji, in kaj napisati, spustiti se tako daleč v igralske vode, pa se mi zdi, da si ne bi upal. Zdi se mi namreč, da so vloge za ljubiteljskega igralca preveč zahtevne. 

Lahko pričakujemo še kakšno knjižno izdajo?

Sem že na polovici druge knjige, ki bo roman. Upošteval sem sicer nasvet človeka, ki je Ianu Flemingu, ko je napisal svoj prvi roman Casino Royale, dejal: »Preden boš to izdal, hitro napiši novo knjigo, ker ko boš videl ocene, ne boš nikoli več v življenju hotel pisati.« Ampak Ian je bil v pokoju, ko je začel pisati romane, jaz pa nisem, zato mi še ni uspelo dokončati druge knjige, preden sem izdal to. Žal. 

Za kakšen roman gre?

Gre za parodijo na vohunske romane.

V vaši kratki biografiji piše, da se v prostem času radi opazujete v ogledalu. Koliko časa na dan vam to vzame?

Ker si nisem všeč, zelo malo. V nasprotnem primeru bi mi več.

Kaj pa je bila največja norost, ki ste ji bili vi priča v življenju?

Verjetno serija nastopov, ki smo jih imeli z Radiem Ga-Ga pred približno 15 leti z nekim ruskim impresarijem, ki ni poznal Slovenije in nas je vlekel v razne rovte po snegu, po ledu, za praznike, v hribe, kjer smo velikokrat nastopali za več živali kot ljudi. Šlo je za nastop na božični večer, ko ni bilo nobenega občinstva, za nastop v koči v hribih, kjer so bile občinstvo tri ženske ...

Eden od vaših kolegov z Radia Ga-Ga je zdajšnji premier Marjan Šarec. Kako vi gledate na to, da je postal premier?

Marjana zelo dobro poznam in vem, da je bila to vedno njegova želja. Vedno je imitiral predsednike, ko smo se kam peljali, je vedno govoril, kako bi on rad to bil, in ko je to postal, se mi je zdelo normalno – pogumno, a normalno. Sam nimam podobnih nagnjenj, zato se ne vidim, da bi šel v politiko. Vem pa, kakšen Marjan je, priden, vesten, delaven in marljiv, zato je to počasi, stopničko po stopničko, tudi uresničil in je zdaj tam, kjer je.

Kako opravlja svoje delo?

Mislim, da opravlja delo dobro. Ne vem natančno, kaj dela, ampak po mojem mnenju to opravlja dobro.